Dva voditelja in trije klanovci smo se odpravili na vlak in se z njim napotili proti Gorenjski, najprej do Jesenic, pot do tja je bila udobna, mednarodni moderni vlak je bil prazen in uživali smo v razledu, nato pa smo prestopili še na starejši vlak, katerega vožnja je trajala kakšne pol ure, z njim smo se zapeljali do Bohinjske Bistrice. Nato smo srečno takoj ujeli Skibus do Ribčevega laza in tam pojedli ogromne sendviče in se pripravili na pot. Hodili smo od Ribčevega Laza, mimo vasi Stara Fužina, se nato vzpeli najprej na Vogar pot pa nadaljevali naprej mimo planine Blato in Koča na planini pri Jezeru. Pot je bila dolga, vmes smo si privoščili krajše pavze. Nato smo okrog pete ure prispeli do Planine Viševnik in kmalu malo pred temo prišli do manjše kotanje, kjer smo slabi dve uri iskali pravo pot, da bi prišli do planine Ovčarija. Z nekaj truda smo vendarle uspeli in prišli po poti do planine, ker pa nismo našli prave koče, smo prespali v eni izmed treh, ki stojijo na planini.
Zjutraj smo vse pospravili in izvidnica je v 10 minut malo višje seveda našla pravo kočo. Vsi smo odšli do nje in nato jedli malico, topili sneg, prepevali in se igrali 3 v vrsto. Odšli smo tudi po hrano, ki smo jo pustili prejšnji večer na poti v bližini, da so bili nahrbtniki lažji. Popoldne so se nam pridružili še 3 popotniki, ki so hodili kakšnih 6 ur, vendar niso bili tako utrujeni kot naša prva skupina, čeprav so prinesli veliko hrane. Proti večeru smo si ogledovali okolico, sonce je lepo obsijalo vse vrhove v okolici, videli smo tudi Triglav. Zvečer smo se učili pisave Run, zapeli še kakšno pesem, imeli krajše pogovore/kateheze in si skuhali večerjo. Imeli smo tudi veseli večer, po njem pa zaspali.
V nedeljo smo se morali prebuditi že zgodaj ob 5.30, saj smo po zajtrku, ki ga je pripravil Florijan, vse pospravili in ob sedmih odšli v dolino. Vedeli smo, da bo pot dolga in želeli smo ujeti vlak oz. avtobus ob 12.45. Hitro smo se spuščali, najbolj se je vlekla pot od planine Blato do Stare Fužine, saj smo se ves čas spuščali po zaledenelem cestišču. Naposled smo malo pred dvanajsto prišli do Ribčevega Laza, si tam pripravili malico in se ob 12.50 z avtobusom odpeljali proti Ljubljani. Doživeli smo marsikaj in večkrat na poti presegli svoje meje, a vse to nas je le še bolj utrdilo.
Več slik na povezavi: https://photos.app.goo.gl/TzeszSD9sVXzqevr5