Letošnji tabor popotnikov in popotnic smo začeli v Ljubljani. Potekal je v tednu od 10.-16. avgusta 2020. Z avtobusom smo se odpravili proti Postojni, od tam naprej pa je sledilo postopno izkrcavanje klanovcev, šli so namreč na izhode. Po dva in dva so morali opraviti s potjo do Ajdovščine, opraviti kakšno nalogo na poti in naslednji dan prispeti do izvira Hublja nad Ajdovščino. Po pripovedovanjih so se imeli klanovci zelo lepo in je izhod minil prijetno. Naslednje jutro se je celoten klan zopet srečal pri izviru Hublja.
V torek drugega dne smo se srečali in opravili pot do trgovine v Ajdovščini in nato krenili naprej proti vasem in proti reki Vipavi. Nekaj časa smo hodili ob vinogradih in makadamski cesti, ter se proti popoldnevu odločili za postanek s kopanjem in kosilom. Nabirali so se oblaki in okoli tretje ure nas je zajela vročinska nevihta, mi pa smo oviti v šotorke hodili po cesti naprej in se vmes tudi ustavili pod streho in prepevali pesmi. Dež nas ni prav nič motil. Po nevihti smo se v ohlajenem ozračju povzpeli čez gričevnato pokrajino mimo vasi Velike Žablje in se proti večeru zaradi utrujenosti odločili, da bomo zavetje našli v vasi Zavino, kjer smo tudi pojedli večerjo in prespali na seniku prijazne družine, pred spanjem pa smo si pripovedovali prigode z izhodov.
Tretji dan smo začeli zgodaj zjutraj in se tako odpravili proti Šempasu. Čez dan smo se kopali v Vipavi blizu vasi Dornberk, kjer smo kartali in skakali s skakalnic v prijetno reko Vipavo, zvečer in čez noč pa nas je pod streho vzel prijazen šempetrski župnik in tako se je naš dan zaključil.
V četrtek smo se iz Ajdovščine odpravili le še fantje. Najprej čez slovensko Novo Gorico in nato v trgovino. Sledil je še del poti do Solkan, kjer smo pod solkanskih mostom ostali večino popoldneva, se kopali, jedli odlično pripravljena kosila in se pogovarjali o tem kako pa sami »kuhamo jedi v našem življenju« in tudi nekaj o naših najljubših jedeh. V poznem popoldnevu smo se po kolesarski stezi nad reko Sočo sprehodili do vasi Plave in nato je sledil še zadnji del do vasi Anhovo, kjer smo se srečali na večerji pri zelo gostoljubni družini Medvešček. Klanovec Aljaž se je namreč dogovoril s sošolcem Domnom in tako smo večer in noč preživeli pri njih. Tudi pesmi različnih zvrsti ni manjkalo!
Noč smo v pričakovanju deževja preživeli v hiši Aljaževega prijatelja. Naslednji dan smo se gostiteljem zahvalili z glasnim A-zigi-zigi-zaj-em in prebudili še preostanek naselja. Nadaljevali smo našo pot in se po nekaj prehojenih kilometrih ustavili na mostu v vasi Kanal ob Soči. Ker smo bili nad lokacijo zelo navdušeni smo se odločili, da se ustavimo in tam skuhamo kosilo. Sledilo je kopanje v reki Soči in skakanje iz vseh različnih skakalnic, ki jih v kanalu ni malo. Ves dan smo spremljali spreminjanje vremenske napovedi in skušali na Kanalu ostati čim dlje. Po kosilu smo imeli turnir v taroku in še eno priložnost za kopanje, ki pa ga je prekinil pogled na temno, z oblaki prepredeno nebo. Ker nas je čakalo še kar nekaj poti ob glavni cesti smo se odločili, da v bližini poiščemo zavetje. Zatekli smo se v lino mostu in tam ob petju in počivanju počakali, da se nevihtno vreme umiri. Ko se je dež nekoliko umiril smo se odpravili dalje proti Mostu na Soči in smo si prenočišče našli v športnem parku v vasi Avče na naši poti.
V soboto smo se prebudili ob vsem znani uri in si privoščili čas za zajtrk, pospravili stvari in se odpravili proti Mostu na Soči. Po dveh urah poti, smo ravno prispeli na začetek maše ob 10h, bil je ravno praznik Marijinega Vnebovzetja in tako smo se udeležili bogoslužja na Veliki Šmaren. Odšli smo do razgledne točke in prehodili še en del poti, ter se ustavili blizu vasi Modrej, kjer smo se kopali in jedli kosilo. Popoldne pa so se nam prav »po naključju« pridružili novicijatovci, NoPP Brezovice 1. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa nato pa smo se razdelili v skupine in skupaj z NoPP začeli pripravljati večerjo. Zakurili smo ogenj za sač, spekli čevapčiče, si naredili pražen krompir in spekli pico. Po slastni večerji je bil čas za odhode in veseli večer, ki pa je bil malo drugačen kot ponavadi. Monika nas je odpeljala na koncert, ki je bil v bližini, kjer je skupina z orkestrom v spremljavi, prepevala večne hite skupine Queen.. Ko smo se vrnili nazaj nas je čakala nočna igra v kateri smo morali z ogljem, ki smo ga dobili na točkah, zavreti vodo. Ko se je para dvignila iz lonca je to pomenilo, da smo uspešno opravili nalogo in popravili vlak, ki nas bo naslednji dan odpeljal domov. Utrujeni smo odšli spat.
Prebudili smo se v sončno jutro in se po zajtrku še zadnjič okopali in se oblekli v taborne majice. Nato smo se odpravili proti železniški postaji in v senci vojaškega stolpa obhajali nedeljsko sveto mašo, prišel je tudi naš gospod župnik Jožef, a tokrat ni priletel. Po prihodu na postajo smo tabor še uradno zaključili, po izkrcanju pa smo se z zadovoljstvom v srcu razšli in za sabo pustili še en nepozaben tabor.