Tabor PP 2018

Popotniki in popotnice (klanovci) so se letos na tabor odpravili kar s kolesi in v dobrih 400 km prevozili dobršen del slovenske severne Primorske in tudi odkrivali že znane lepote Gorenjske.
Oglejte si njihovo pot s kolesi po Sloveniji v gibajočih slikah - vlogu = (video+blog) in preberite kaj vse se jim je zanimivega zgodilo.

 

KAJ VSE SE JE DOGAJALO ...


1. dan

Skavtski tabor smo začeli 8. 8. 2018 ob 9. uri pred župniščem. To leto smo se odločili, da bomo tabor namesto peš preživeli na kolesu. In res, pred nami je bilo mnogo kilometrov, naporov, vzponov in spustov ter morebitnih težav, ampak skavt je vedno pripravljen na vse. Kot sem že omenil smo se ob 9ih zbrali pred župniščem, da bi začeli skavtski tabor. Po molitvi ter kratkem odlomku iz knjige o Juretu Robiču smo tudi sami krenili na pot. Prvi postanek smo naredili v trgovini Hofer na Vrhniki, da bi nakupili hrano za prihodnje dni. Po samo 10ih kilometrih pa smo naleteli že na prvo težavo - Maticu so se vezice pretrgale in prtljažnik za torbe je samo padel vstran. Ko smo razmišljali kako in kaj bi storili, se na lepem pred nami pojavi Nemec z torbo za orodje, v kateri je imel vse. Tako smo z njegovo pomočjo nadaljevali pot. Po dolgem dnevu polnem vzponov in vročine smo šele pozno popoldne prišli na kraj kosila. Tisti dan je bilo krepko čez 30 stopinj, katere so še bolj pripomogle k naši izčrpanosti. Po kosilu smo vsi malo zaspali ter spočili noge, vendar je bil naš cilj še nekaj kilometrov stran. Proti večeru smo prispeli v kraj Gozd pri Colu, kjer smo prespali pri Klemenovih sorodnikih. Tisto noč nas ni zbudilo čisto nič saj smo spali kot ubiti.


2. dan

Ko smo se zjutraj zbudili smo nameravali imeti naš zajtrk….sirčke paštete in salamo, a namesto tega smo dobili zvrhan krožnik pancete in bržole. Zajtrk nam je dal še kako potrebnih moči, saj smo jih takrat res potrebovali. Ta dan smo nameravali priti do Tolmina in pot je bila dolga. Na poti proti Tolminu smo si ogledali Otliško okno nad Ajdovščino, kjer smo imeli katehezo o čuječnosti. Sami pri sebi smo ugotavljali, koliko se sploh zavedamo časa in okolice, v kateri smo. Ta dan na srečo nismo imeli nobenih incidentov na cesti ter hvala Bogu tudi ne nobenih poškodb. Minil je še en dolg dan na kolesu, prekolesarili smo mnogo kilometrov. Ta dan smo se tudi imeli priložnost kopati v reki Soči, ki je po vsej tej dolgi poti bila prava odrešitev. Zvečer smo prespali na pragu Kobarida pod kozolcem. Zvečer pa, ko smo povečerjali in pripravili na spanje, je Anže odkril, da le 300 metrov stran od nas kampirajo cigani. Imeli smo dilemo ali ostati ali oditi ampak se po dolgem dnevu nobenemu ni ljubilo tako da smo samo upali da nam ne bodo odpeljali koles. Sicer smo jih zaklenili ampak previdnost ni nikoli odveč…..


3. dan

Zbudili smo se v čudovit sončen dan. Hitro smo pozajtrkovali, pospravili svoja ležišča in se odpravili na pot. K sreči imajo na Primorskem ob cesti pogosto vodo, da smo si napolnili bidone in se ofrišali. Pot nas je vodila čez Kobarid na hribček Kostnico, kjer smo si pogledali spomenik žrtev italijanskih vojakov med prvo svetovno vojno. Po kratkem ogledu kostnice in razgledu na prečudovit jutranji Kobarid smo se odpravili naprej. Pot nas je vodila do Čezsoče.
Tam smo se dobili z Enejem, ki je tam delal, in eno, dve na hitro rekli. Skuhali smo si tudi kosilo, s katerim smo kar pohiteli saj smo imeli ob 13ih že rezerviran raft. Oblekli smo se v neoprene in čelade, ter odšli na prekrasno Sočo. Z odlično vodičko @Špelo, ki je odlično vodila naš raft @mom smo se peljali nekaj kilometrov. Med potjo smo se tudi kopali, spuščali po toboganu in v Sočo skočili iz kar pestre višine. Po super izkušnji, ki bi jo takoj ponovili, smo se z kolesi odpravili do Bovca, kjer smo si kupili večerjo, zajtrk in kosilo za naslednji dan.Zvečer smo odkolesarili še zadnji del začrtane poti. Pripeljali smo se skoraj pod vznožje Vršiča in tam nekje našli za prespat. Saj ni važno, kje smo spali, ker je bilo itak nelegalno zaradi TNPja. Mel smo še scene z oslom pa ovcami, še dobro, da ne tudi z kakšnimi nadzornimi, kaj šele scene s kaznimi. Bognedej!! V strahu smo zaspali v temno noč.


4. dan

Ker smo hoteli, da se zbudimo pred pastirjem, ki bo spustil čredo ovac na pašo, smo si že zgodaj naštimali budilko. Malo do 6ih. Noč je bila zares kratka in slabo smo spali. Pride tipo zjutraj k nam, ko jemo zajtrk in pospravljamo, in reče da smo se znajdli… no shit boy, skavt se znajde, itak so bili pa vsi kempi polni. Rečemo mu, da se takoj spokamo in res kmalu za tem smo odšli. Pred vzponom na Vršič smo še napolnili svoje bidone z vodo in si rekli, da zmoremo. Vedeli smo da se moramo dvigniti za 1000m višinske razlike. Vršič, vršič, vršič… gonili smo in gonili in gonili. Vodo smo točili iz vsakega možnega potoka, ki je tekal pa eni strani ovinkov. Vpribližno treh urah smo prigonili na vrh. Občutek, ko goniš z kolesom na Vršič, napoljenim s torbami in vso opremo je tak, kaj mi je tega treba. Ampak ko prideš na vrh se počutiš zmagovalno. Ko ožameš svojo majico polno švica in se slikaš s čudovitim razgledom je to res to. Aja pa ovce so tut gor. Ful smo jim ponujal sladkarije pa vse, pa so rekle da naujo. Sam neee so skoz govorile. Mal je pihal na vrh tko da smo rajš odšli do ene koče nižji, kjer smo si pripravil kosilo. Rekli smo da bi mel sendviče, da bi tik tak pojedl a vadla Jošt pa Gašper sta si delala njoke bimbota, pa smo jih čakal pa čakal pa čakal… pol smo se le najedl in nadol mal zažgal diske. Dol ga je res pičil. Ustavili smo se pri jezeru Jasna, kjer smo se misll skopat pa se je hitro uscal, tko da smo spičil pod streho Merkatorja u Kranjski gori. Tam se nam je pridružila Katja. Deževal je in ni nehal… tam smo preživel neke štiri ure. Kupil smo si za jest, jedli smo torte in pod žlebom polnem deževnice pomili posodo. Pot smo nadaljevali ločeno saj so napočili izhodi. Zvečer okoli šestih se je zjasnilo in nekateri smo odšli na jezero Jasna,ker smo se malo pokopali. Turisti so nas gledali kakšni norci, pa tudi zato, ker smo odvezali splav in se z njem vozili. Vse to so spremljali tudi ljudje preko web kamere v živo. Prespali smo pri Joštovih prijateljih v Mojstrani. Spali pa smo kot grofje.

5. dan

Klanovci smo se v sončno nedeljsko jutro prebudili brez voditeljev, saj smo bili večer pred tem poslani na »izhode« in smo prenočili pri znancih v Mojstrani. V tem kraju smo obiskali tudi sveto mašo, kjer smo srečali klan Dol-Dolsko 1, ki je bil takrat prav tako na kolesarskem potovalcu. Našo pot smo nadaljevali na Bled in kasneje v Bohinj, kjer smo bili dogovorjeni za snidenje. Ob Bohinjskem jezeru smo se zadržali vse popoldne in tam pojedli kosilo, večerjo in opravili katehezo. Prenočili smo ob vikendu družine Kermavner in ponoči spremljali utrinke, saj jih je bilo prav to noč največ.

6. dan

Prijaznim gostiteljem smo se zjutraj zahvalili za gostoljubnost in se kaj hitro odpravili naprej. Ta dan smo imeli namen obiskat slap Savica in dogovorjeni smo bili, da na tabornem prostoru Zveze tabornikov Slovenije pustimo kolesa in prtljago. Peš smo se odpravili na izlet do slapa in tam pojedli malico. Ko smo se vrnili smo si pri tabornikih skuhali kosila in določili naslednji cilj - Bled. Tja smo se z nekaj časovnega zamika pripeljali navdušeni nad prijetno ohladitvijo v jezeru, ki je bilo navsezadnje kar toplo. Popoldne smo preživeli ob jezeru in se zaradi slabe vremenske napovedi odločili, da poti ne nadaljujemo nič dlje, kot do Blejskega župnišča, kjer so voditelji prenočili že med potepom. Župnik nas je ponovno lepo sprejel in po vaji mednarodno znanega organista … smo hitro zaspali.


7. dan

Zbudili smo se v kar precej deževno jutro in potem smo odšli v nekdanje župnišče - farovž v katerem so sedaj urejena prenočišča z urejenim postreženim zajtrkom. In prav mi smo bili s strani gospoda župnika Janeza Ferkolja povabljeni in se v Starem Farovžu dodobra najedli obilnega zajtrka. Ko smo se okrepčali smo imeli že naslednje zadolžitve in sicer je sledilo služenje. Najprej smo čistili pred župniščem in cerkvijo, pred opoldnevom pa se z barčico na motor odpravili na blejski otok, kjer smo si ogledali cerkev Marijinega Vnebovzetja in pometali še po otoških potkah nekaj časa. Na koncu smo pometli še vseh sprednjih 96 stopnic in nekateri fantje so se ob tem zelo zabavali in postali prava atrakcija za turiste, ki večinoma prihajajo iz azijskih držav (Japonska, Kitajska, J.Koreja). Nato je sledil še zaslužen sladoled in že smo se odpravili nazaj na obalo in spakirali stvari ter se odpravili kopat na obalo jezera. Začelo pa je tudi deževati, a smo se vseeno po skupinicah odpravili najprej v trgovino v Lescah, nato pa v močnem nalivu še do župnije Radovljica, kjer smo pri zelo prijaznem in ustrežljivem župniku Andreju Županu tudi prespali.

8. dan

Zbudili smo se v sončno jutro in pojedli zelo bogat zajtrk, nato pa se po pospravljanju odpravili na pot. Kolesarili smo v več skupinah in se ustavili na poti iz Radovljice prvič šele v Retečah, tam smo tudi imeli kosilo. Nabrali smo si še zadnjih moči in opravili do 15h še zadnji del poti do doma. Skupaj smo družno tabor zaključili po sveti maši na Brezovici na praznik Marijinega Vnebovzetja.

Objavljeno v Popotniki in popotnice

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.