Tabor klana ali kako je vsak udeleženec prispeval k obširnemu zapisu

Ne pozabi pogledati slik v galeriji :)

1. dan (8. avgust) - izhodi

Spet smo tu! Železniška postaja Ljubljana. Tokrat se prva skupina zbranih za razliko od prejšnjih let ni zbrala pod uro, pač pa kar tik ob peronu, da bi morda ušpičila malo tistim zamudnikom in jih s tem, ko jih ne bi bilo opaziti na tem stalnem mestu, tudi prestrašiti, da so že odšli brez njih, čeprav se tabor sploh še ni začel. Prvi dan je vedno prijetno vzdušje, saj vsi pričakujemo nov nepozaben tabor, pa tudi videli se že dolgo nismo, zato lahko še precej sproščeno kramljamo o tem in onem, ne da bi se grdo gledali, kot ob koncu tabora, ko se že težje prenašamo. Letos teh zamudnikov ni bilo, je pa skupina, ki se je zbrala na stalnem mestu pod uro pred ŽP Ljubljana potrebovala kar nekaj časa, da se je združila z nadobudneži, ki smo (so) že čakali na vlak. Še nekaj besed in čas hitro mine. Vlak se je približal in nam kot naročen ustavil pred nosom, da smo čez nekaj minut že zasedli svoja mesta na njem. Vožnja ni trajala dolgo, saj smo morali vmes zamenjati vlak za avtobus in nato še enkrat stopiti na vlak, ki naj bi nas odpeljal do končne postaje tistega dne. Vsaj mislili smo tako. Vendar ko sta tvoja voditelja Simon R. in Katja L. bi si veljalo zapomniti rek, ki pravi: »pričakuj nepričakovano « in v tem primeru drži kot pribito. Ravno ko si je glava ali telo želelo še nekaj trenutkov počitka in miru, sta nas že ''metala'' z vlaka. Še preden smo ugotovili za kaj sploh gre, smo stali na železniški postaji Štefan, in sicer Gašper, Katarina in Tobija. Ko smo strnili misli in napotke voditeljev, smo ugotovili, da odhajamo na izhod in to že prvi dan, kar pa nas je pri prvi hiši še bolj šokiralo, pa je bilo dejstvo da se nahajamo blizu Trebnjega, to pa je pre***** daleč od Bele krajine in od Semiča, kamor naj bi prispeli in kjer naj bi se zbrali prihodnji dan.

Vsaka skupinica je odšla svojo pot, zato so od tu naprej pa do poznega popoldneva zgodbe različne, predvsem kako smo prišli do cilja. Naša naloga je bila, da zapravimo čim manj denarja (vsak posameznik je prejel 5 €) in se zberemo naslednji dan na trgu sv. Štefana v Semiču. Peš pot naše trojice se je ustavila v Trebnjem pri prvi trgovini, kjer smo kupili hrano, ki naj bi zadostovala do naslednjega jutra. Zatem smo se odločili, da izberemo najbolj optimalno možnost, ki nam jo je ponujal papir z navodili – štop. Sprva smo se trudili zaman, saj štopa nismo in nismo mogli dobiti. Zamenjali smo najmanj tri mesta, a preprosto ni šlo. Po slabi uri smo že po tihem obupavali, pa tudi sonce je grelo že vse močneje. Na list papirja smo napisali oznako NM, ki je morda pripomogla k temu, da nam je ustavil visok moški z Renaultom, ki se je odpravljal v Novo mesto v Qlandio. Na tej poti smo malo kramljali, posebej pa se nam je v spomin vtisnil dogodek, ki nas je tudi malce spravil v smeh. Pravzaprav smo o vsakem, ki nas je pobral imeli za povedati nekaj smešnega oziroma nekaj, zaradi česar tega štopa ne bi mogli pozabiti. Pri prvem gospodu je zazvonil telefon in kot varno vzgojen lastnik, se nanj med vožnjo ni oglasil. Presenetil pa je, ker ga ni pustil zvoniti, pač pa ga je potisnil v Gašperjeve roke in mu dejal naj se oglasi, saj ga kliče žena. Ta ji je hitel razlagati, da je njen mož na poti in da pride čez 5 min, vse skupaj pa je izpadlo silno smešno, saj ga ženska seveda ni poznala. Gospod nas je nato odložil na avtobusni postaji, kjer naj bi bila dobra točka, da bi dobili naslednji štop in res smo ga že skoraj tisti trenutek, ko smo se mu še zahvaljevali in ga odzdravljali. Najprej nam je sicer ustavil neki fant, ki pa mu kapaciteta avtomobila ni dopuščala pobrati še treh skavtov, je pa zato to uspelo ''ultramaratoncu Elvisu'', kot se nam je predstavil na koncu, ki nas je do prve table za Semič  pripeljal v svojem Audiju. Tudi njegova zgodba je zanimiva, predvsem pa nas je zmedlo dejstvo, da je imel nemške registrske tablice. Med vožnjo mu je ves čas s ponesrečenega stojala padal GPS, kar pa ga ni (pretirano) motilo. Zahvalili smo se mu in pot nadaljevali peš, a le do prve hiše, kjer smo povprašali, koliko km nas še loči od Semiča. Nekaj. Zagotovo preveč, da bi hodili po vročem soncu :P , zato smo hitro dvignili palec. Ustavil nam je nek starejši gospod z Oplom, ki nas je odpeljal malce naprej, do vasi Štrekljevec, med potjo pa tudi sam malce potarnal in si zagodrnjal v brk, zakaj presneto njegov avto nima klime. V vasi smo natočili nekaj vode in se utaborili kakšen kilometer stran v gozdu, da nas popoldanska vročina ne bi zdelala preveč, obenem pa smo pojedli še kosilo. Ko se je dan že prevesil v pozno popoldne, smo se na pobudo nekaterih drugih klanovcev, ki so nas že nestrpno pričakovali pri izviru Krupe, kjer je bila edina primerna voda za kopanje, pobrali svoje stvari in odšli tja. Nekaj neuspelih poizkusov in končno smo dobili štop – mladenič v črnem BMW je moral precej stopiti na zavoro, da ni preprosto švignil mimo nas. Smejalo se nam je, ko smo mu razlagali, kam smo namenjeni in da smo skavti na 'potovalnem taboru', da nameravamo na Trdinov vrh (popolnoma v drugi smeri naše poti) ipd., medtem ko smo vozili mimo ostalih, ki so do naše 'skupne točke' napredovali peš. Precej smešno je izpadlo tudi dejstvo, da je bil zares vesel, da odhaja na morje, s seboj pa je imel le (laično ocenjeno) precej vredno ribiško palico. ;) Ker je vozil hitro smo kar švignili preko Semiča, se mu zahvalili za vožnjo, še nekaj korakov, prijazna gospa, pri hiši v št. 10 v Praprotih, ki nam je dala vodo in že smo bili pri izviru Krupe. Večer je hitro minil, kopali smo se v 'ledeni Krupi', posedali ob ognju in pekli koruzo. Za večerjo smo bili 'sladko' presenečeni, saj je nekdo v trgovini namesto pudinga vzel preliv, ki bi ga navadno doma uporabili za torto, no, mi pa smo ga pojedli kar na žlico – po skavtsko.

2. dan –zbor po izhodih in izvir Krupe

Zbudili smo se  v sončno jutro in bili pripravljeni da krenemo nazaj proti Semiču, dobre 4 km nazaj. Vsaka skupina je pojedla svoj zajtrk in odpravili smo se na pot. Prispeli smo v Semič, nekateri točno, drugi nekaj čez deveto in se zbrali na trgu pred cerkvijo. Imeli smo dve uri časa do sv. maše, zato smo se v bližnji Mercator odpravili nakupit hrano za naslednje obroke. Ko smo prišli nazaj, smo se preoblekli v kroje, skratka skavtska oblačila in odšli k sv. maši. Po maši je sledila malica nato pa smo pot hitro ubrali nazaj – ja, ne naprej, pač pa nazaj, tja, kjer smo že bili – k izviru Krupe. Malo nam je bilo žal, da nismo tvegali in (ruzakov) nahrbtnikov pustili kar tam, ker smo tiho sumili, da se bomo tja še vrnili. Vseeno je pot nazaj po gozdni učni poti minila hitro in kmalu smo že kuhali svoja kosila, poležavali in se kopali v osvežujoči reki. To smo počeli do poznega popoldneva, ko smo se na daljšo 'turo' hoje odpravili skupaj, prvič kot celoten klan. Odšli smo vse do začetka Črnomlja, na pribl. 7 km dolgo, predvsem gozdno pot, na cilju tega dne pa smo si našli na neki jasi pred gozdom, malo stran od radovednih pogledov, primeren kraj za prenočitev. No ja, vsaj mislili smo tako. Ponoči nas je obiskal nek neuravnovešen človek… Ampak to je že zgodba tretjega dne (druge noči).

3. dan – vinska klet

Po razburljivi noči, ko je nevedoči sprehajalec zaplesal divji nočni ples na jasi okoli nas smo se prebudili v čudovito jutro.

Pozajtrkovali smo, se pretegnili in pričela se je igra: Lov na zaklad. Vsak od para si je zapisal, kaj vse je potrebno poiskati ter poizvedeti in pa za nadaljnja dva dni nakupiti hrano. Končano in izpolnjeno nalogo smo pokazali Katji, katera se je ob tem pošteno nasmejala naši iznajdljivosti.

Nato pa je prišla na vrsto Simonova čudovita ideja kako iz prazne pločevinke narediti gorilnik. In uspelo nam je, tako smo imeli kosilo kuhano na ročno izdelanih gorilnikih. Gorilniki so se nam zdeli res mega.

Nato pa smo hitro napakirali svoje nahrbtnike in se odpravili do Črnomlja. In tako je po naših glavah spet rojila uganka, kam gremo…..

Prostrana cesta se je na koncu le prelevila v Črnomelj. Mesto je bilo razgreto od opoldanske vročine, mi pa smo v njem iskali neko glasbeno šolo. Po »premišljeno« narejenem krogu  smo prišli na isto mesto kjer smo že bili. S stavbe nas je z skrivnostno privlačnostjo ogledoval napis Črnomaljska vinska klet. Ne pa saj ne bomo,.. mislim da ne…? mogoče pa…!  »V vinsko klet gremo na degustacijo vin«, nam je razglasil in s tem dokončno razblinil dvome voditelj Simon. Tam nas je pričakal poznavalec belokranjskih vin pa tudi običajev in zgodovine vinogradništva.  Za nas je pripravil zanimivo predstavitev, ki nam je v sliki in besedi prikazala pridelovanje žlahtne kapljice. Držanje kozarca je bila prva lekcija hitrega tečaja degustacije vin. Naučili smo se pravilno pogledati, povohati in tudi okusiti vino. Poizkusili smo Roze, Metliško črnino in Sivi pinot. Zraven smo prigriznili tudi okusno belokranjsko pogačo.

Hlad vinske kleti je bil resnično blagodejen kljub temu  smo se morali odpraviti na pot. Po 30 minutah hoje z dobrim tempom je Simon enostavno izginil. Videli smo le kako je tekel  nazaj proti Črnomlju. Mar se mu je že tožilo po vinu?  Čez dobre pol ure se pripelje v avtu z  našim degustatorjem in nam objasni pobeg. »Pozabil sem svojo denarnico.« 

Ta dan smo imeli za cilj priti od Črnomlja do neke hladne vode. Hodili smo po cesti z katere se je z lahkoto razbral karakter Bele krajine – malo gor malo dol. Pot se je zato še bolj vlekla. Prečkali smo nekaj vasic in mnogo koruznih polj. Cilj se nam ni mogel večno izmikati in zagledali smo reko Kolpo. Čevlje dol kopalke gor in v vodo. Ko smo poskakali v vodo smo ugotovili, da je Kolpa rahlo umazana in malce usmrajena nismo pa vedeli ali je to zaradi nas in našega švica ali je taka kar po naravi. Ob obali smo zagledali »tarzana« in izziv je bil takoj sprejet. V vodo smo se zagugali z najvišje police in nato s pljuskom zleteli v vodo. Fant kako je bilo to zabavno.

Po dnevu polnem dogajanja je bil že skrajni čas za večerjo. Vsi smo posedli po tleh in začeli zavzeto polniti svoje želodce. Za spanje smo se znašli vsak po svoje. Nekateri v udobnih posteljah drugi pod kozolcem tretji pa kar pod lipo in šotorko. Slednje nas je zjutraj čakalo sluzasto presenečenje. Saj smo videli da je po tleh polno polžev to ja,  vendar da bodo ponoči lezli vsepovprek po naših ruzakih in spalkah in obrazih, tega nismo pričakovali. Po tem dnevu smo se naučili, da lahko pri skavtih vedno izkusiš še kaj novega.

4. dan - jagenjček

V torek smo se zbudili ob 7:30. Pojedli smo naš zajtrk in se hitro (oziroma počasi) spravili pakirat svoje ruzake. Nato smo se odpravili na pot po cesti, ki se je kasneje spremenila v makadam na koncu pa v pot čez polje. Ko smo hodili po poti so nas z avtom  prišli pozdravit tudi klanovci iz stega Škofja Loka 1, ki so tisti dan zaključevali svoj tabor. Po naporni poti po soncu smo končno prispeli.

Ustavili smo se malo pred Božakovim ob Kolpi tam pa sta nas čakala naša gosta Enej in Janko. Toplo sta nas presenetila z jagenjčkom, ki je bil naša večerja.

Preostanek dneva so sestavljali kopanje v Kolpi, pečenje naše večerje, kosilo, počivanje,… Imeli smo tudi masažno delavnico, ki nam je pomagala pri naših bolečinah v hrbtu zaradi nošenja ruzakov.

Vsemu temu je končno sledila tako težko pričakovana večerja. Po naši pojedini pa smo se zbrali ob ognju in prepevali nešteto pesmi in se pri tem resnično zabavali.

Čez čas nas je premagala noč in vsak se je odkotalil v svojo spalko in si povrnil moč in energijo za naslednji dan.

5. dan – democracy

Zjutraj smo se zbudili in zaplavali v topli Kolpi. Tam smo se slikali. Nato so tri legende odšle v trgovino in kupile kosilo in večerjo za vse. Nato smo si vsi skuhali in pojedli. Popoldne smo se šli "F&B acrobatics", imeli pa smo tudi vodne igre. Pospravili smo našo cigansko naselje se napakirali in pripravili za nadaljnjo pot. Hodili smo in hodili...stemnilo se je in potrebno je bilo poiskati prostor za spanje. Svoj vrt so nam prijazno odstopili dobri ljudje, ki so klepetali v svoji zidanici. Tako smo utrujeni zaspali zraven vinograda ob pogledu na morje utrinkov.

6. dan – Trdinov vrh

Pot po dolgi in prašni cesti do hladnega vetriča

Dan smo začeli zgodaj zjutraj in sicer okoli sedme ure, čeprav smo se prejšnji večer oziroma noč istega dne odpravili spat šele okoli pol druge ure zjutraj, prepevajoči se narodno-zabavne ritme in uspešnico tabora, himno o Gašperju, ki jo je spesnil in uglasbil Klemen. Ko smo vsi vstali, to je trajalo kar nekaj časa, če samo pomislimo, da smo od bujenja, do trenutka, ko smo na rame vzeli nahrbtnike, porabili kar uro in pol časa. V tem času smo seveda pojedli zajtrk in se poslovili od prijazne žene in moža, ki sta nam na travniku in v toplarčku poleg njunega vikenda nudila prostor za počitek, ter svežo vodo.

Odpravili smo se torej iz kraja Dolnje Lokvice, preko manjših vasi, ter po uri hoje dospeli do kraja Gornji Suhor, kjer smo si v kmetijski zadrugi nakupili potrebnih živil, s katerimi smo si kasneje lahko skuhali kosilo in večerjo. Ko smo natovorili vsa živila, smo se s polnimi nahrbtniki odpravili proti meji s Hrvaško, saj smo se odločili za krajšo pot preko meje. Pot nas je vodila preko zelo strmih klancev, ustavili smo se pri cerkvi Svetica in se tam okrepčali z vodo. Naslednja točka na našem zemljevidu je bila vasica Drage, kjer smo natočili vodo pri eni izmed hiš, ter se odpravili v gozd in prestopili mejo. Prišli smo do prisrčnega poseka gozda v vasi Popivići, sredi katerega je stal WC, malo naprej pa v hladni senci tudi klopce in mize, kjer smo si skuhali kosilo, tisto bolj trudni, pa smo tudi zaspali v senci, ki so jo delale veje dreves, za celi dve uri ali celo več!

Ko je vročina popustila, smo se odpravili naprej po gozdni poti in na pol poti zgrešili krajšo pot, ter se nekaj časa uspešno prebijali skozi trnje in drugo gozdno podrast. Srečno in predvsem veseli smo kmalu zopet prišli do vasi Gudalji, kjer smo si pri prijaznih prebivalcih natočili mrzle vode in nabrali kislih a zato nič manj dobrih sliv. Zopet smo vzeli pot pod noge in hitro, navkljub strmemu in utrudljivemu klancu prispeli do začetka vasi Sekulići, kjer smo si privoščili napolitanke in breskov kompot. Od vasi Sekulići pa do Trdinovega vrha nas je po planinski tabli in času napisanem na njej ločila še 1h in 45 min. Z Gašperjem sva hodila nori tempo, nič manj norega, v to sem prepričan, pa so hodili tisti, ki so hodili za nama in jih do vrha najine oči niso več ozrle, vrha pa sva dosegla v 1h in 5 min. 

Vsi smo bili veseli, da nam je uspelo doseči vrh, saj smo ta dan prehodili zelo veliko, izčrpljujoče je bilo predvsem hoditi po cesti, ki ji ni bilo konca, po vrhu vsega pa je imela stalni naklon. Ko smo se udobno namestili na vrhu Trdinovega vrha, zraven cerkvic sv. Jere (slovenska) in sv. Ilije (hrvaška), ki sta bili zgrajeni v 15. stol., sedaj pa tedanje zidove pokrivajo moderne strešne konstrukcije (na njune zvonove lahko celo pozvoniš!), smo si skuhali večerjo, nekateri pa pojedli namaze.

Zvečer smo se družno posedli okoli ognja(zagorel je neverjetno hitro) in prepevali pesmi, ter na list napisali nekaj svojih misli ter želja. Zmolili smo tudi večerno molitev, ter si pripravili ležišča, nekateri v »lopi« cerkve sv. Jere, nekateri pa v gozdu v bližini stolpa. Tako se je naš dan na hitro zaključil in izčrpani smo utonili v spanec.    

7. dan - Otočec

Cilj tistega dne je bil grad Otočec in z njim tudi osvežujoča reka Krka. Naš taborni prostor je bil čisto ob vodi zato smo izkoristili priložnost in se cel dan kopali. Ker nam je večini ostalo kar nekaj denarja smo se odločili da si privoščimo imenitno gostijo. Nekateri smo se odločili za čevapčiče in pomfri drugi za hamburgerje našel pa se je tudi kdo s kakšno drugo dobroto :) popoldan smo preživeli v umetniškem duhu in si poslikali naše majice z različnimi spomini na ta tabor kot so VOSU, mačje ....vse, ribice, obiski in tudi rogovilo ki je bila simbol našega tabora. Zvečer smo se posedli okoli ognja in Florijanu izbrali skavtsko ime Izvirni Oven. Za potrditev je moral naslednji dan priskrbeti sladico za cel klan in šarkelj je bil res dober.

8. dan (15. avgust) – gremo domov

Zbudili smo se po prekratki noči, kajti prejšnji veseli večer je bil zadnji na tem taboru in zavlekli smo ga pozno v noč. To je bil edini relativno osvežujoči dan na taboru, ko smo celo imeli nekaj oblačkov. Dan je bil sproščujoč, Tobija in Aljaž sta nam pripravila zabavno delavnico med tem, ko je Florijan izpolnjeval svoj izziv. Čuhapuha nas je čakal že zgodaj, zato smo spakirali in naredili še eno etapo Gira di Kolpa ter na minuto natančno močno prešvicani ujeli vlak proti Ljubljani. Bravo vsakemu udeležencu za tabor. Imeli smo se nadimenitno.

 

Slikeeeee so tukaaaaj.

Objavljeno v Popotniki in popotnice
Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.