V ponedeljek smo se klanovci odpravili na pravi pravcati poletni pohodni tabor. Zbrali smo se pred skavtsko sobo in po začetku pot nadaljevali do železniške postaje na Brezovici, seveda oprtani z nahrbtniki. Vožnja je minila mirno in brez zapletov, le velika količina skavtov, srečali smo tudi Ljubljano 4, je dala vedeti, da so poletni tabori še v polnem zamahu. Sledilo je presenečenje, saj so nas voditelji v skupinah po tri “metali” iz vlaka in že takoj na začetku je Tobija prehitel vrata vlaka, tako, da je ostal na postaji sam. A zadeve so se hitro umirile in popotniki smo se hitro našli in cel dan hodili od bližine Trebnjega do Žužemberka, kjer smo se srečali naslednji dan. Seveda smo se tudi zabavali in doživeli marsikatero prigodo, a to je že pisanje za v zasebne dnevnike …
V torek nas je prebudilo sončno jutro in kot klan smo se zbrali pri gradu v Žužemberku in zares začeli tabor, ter se kasneje odpravili do Dvora, kjer smo se kopali in imeli prav fino. Sledile so igre s kartami, izvajanje trikov in skoki v vodo. Pa nakup hrane in kuhanje kosila, ki ga je zmotila silna nevihta, ki je s seboj prinesla tudi sodro oz. pravo točo in v nekaj minutah povsem spremenila poletje v zimo. Kos mo pojedli kosilo in imeli še nekaj programa, je pot sledila čez vas, kjer smo pomagali služiti gasilcem, ki so reševali notranjost podjetja pred ogromno količino sodre. Razmetali smo jo po cestišču in pravzaprav ob delu uživali. Pot nas je peljala naprej do Soteske ob Krki, vreme pa se je prelilo v čudovite barve sončnega zahoda. Pri Hudičevem Turnu nas je prišel nagovorit Miro Šlibar in nam povedal nekaj tudi o blaženem Alojziju Grozdetu. Po obisku je sledila kuha večerje in kmalu še veseli večer ter spanje v bližini cerkve.
V sredo so se z glasbo predramili še vsi tisti zaspanuhi, ki jih ni že pokonci vrgel hrup tovornjakov iz kamnoloma ali 10-minutno razbijanje cerkvenih zvonov v prazničnih melodijah. Glavni akter jutra je bil naš Aljaž, ki jih je v starem župnišču nevede prižgal, ko je hotel napolniti svoj telefon. Jutranja molitev, pretegnemo razbolele noge, poflajštramo žulje, zajtrk, jabolko za po pot in z napokanimi ruzaki zakorakamo novim zmagam naproti. … Ne vem kje smo hodili tisti dan, ceste so si vse tako podobne, zelo zelo dobro pa se spomnim, kaj smo jedli ☺. Ustavili smo se ob reki in si na gašprčku skuhali makarone s piščancem v smetanovi omaki, zraven pa hrustali kumaro in male paradižničke. Po trojkah in parih, kot smo si kuhali, smo se šli še eno čudno igrico, oziroma samo malo poležali na soncu. Šli smo tudi na res hud’ga tarzana in gledali Bučkove vrtoglave skoke v vodo. Potem smo najbrž spet malo hodili, večkrat zalutali in ob mraku našli prenočišče prijaznega župnika v oratorijski sobi, s stranišči, tuši in ročnim fuzbalom. Jedla sem najboljši, znižan, polnozrnat gres s pretečenim rokom, prodanim brez računa in skuhanem na ognju. Pomiti posodo, umiti zobe, pod tuš, preverba, pravljica za lahko noč, pokrižamo levega in desnega soseda in se zavalimo na svoje armiče.
V četrtek smo klanovci svojo pot začeli iz Prečne, kjer smo obiskali tudi cerkev. Bili smo napoteni v Novo Mesto, a ravno na štartu nas je že začel zalivati dež. Prehodili smo pot skozi industrijsko cono in pešpot ob reki, nato pa smo se ustavili v Tušu čez reko, kjer nas je ironično spet začel prhati dež. Naleteli smo na skavte iz Novega Mesta, ki so nam vljudno pripravili prenočišče v lokalnem centru Karitas. Kosilo smo si pripravili med najmočnejšim dežjem, a smo bili pod streho. Istočasno se je odvijal polfinale v košarki na OI med Slovenijo in Francijo, to soočenje smo vsi napeto gledali. Na žalost je zmagala Francija za 1 točko, ampak nam to ni pokvarilo dneva, ker so nas novomeški skavti popeljali po zanimivi ekskurziji po mestu, z rekreacijo na odbojkarskem igrišču na koncu. Pri domu smo si pripravili še večerjo in po veselem večeru odšli spat.
Petek je poln sonca in nihče ni izgledal pretirano utrujen. Po obilnem zajtrku smo pomili in pospravili kaplanišče in se čez Novo mesto odpravili v trgovske centre in nakupili hrano. Pot nas je zanesla do reke Krke, kjer smo se v dopoldanskih urah še kopali in igrali Enko. Popoldansko pešačenje je vodilo v klanec, natančneje na Trško goro v največji vročini. Končno smo prispeli do zidanice in si odpočili in napolnili trebuščke-nekatere zelo sestradane. Popoldne je sledila čudovita krožna pot z lastnikom zidanice po Slakovi poti do vrha Trške gore, kjer stoji cerkev Marijinega rojstva. Zapeli smo tudi nekaj Slakovih ponarodelih pesmi in se ustavili ob njegovi zidanici. Popoldan je sledil krajši pogovor in degustacija vina, ki smo ga prejeli pri sosedih, nekaj pa smo ga poskusili v vinski kleti. Zvečer je sledil pogovor o imenu klana, ki smo ga slovesno potrdili ob čudovitem ambientu in ob pravi priložnosti: rodilo se je novo ime klana, Čale Čaga klan. Sledilo je umivanje in spanje, tudi ob trtah.
Prebudili smo se v nov, sončen dan, Novo mesto se je pod nami še skrivalo v megli. Noč smo nekateri prespali na prostem ob vinogradih, drugi pa v zidanici na Trški gori. Pojedli smo zajtrk in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Pot smo nadaljevali proti Otočcu. Ustavili smo se v bližini gradu Otočec, kjer smo se kopali, pojedli kosilo, se kartali in imeli sveto mašo, ki jo je daroval naš župnik Jožef Poje. Zvečer smo se zbrali ob ognju in prepevali pesmi ob spremljavi kitare. Ob tej priložnosti smo imeli še sprejem novincev in slovo od odhodnikov. Novinci so uspešno prestali preizkušnjo, odhodniki pa so prebrali svoja poslovilna pisma. Nato so se od odhodnikov poslovili še voditelji in ostali klanovci. Odhodniki so po slovesu spakirali svoje stvari in odšli na pot. Ostali klanovci in voditelji pa so nadaljevali z veselim večerom.
V nedeljo smo se prebudili v sončno in tudi za poletje vroče jutro, se malo raztegnili, uredili in se okrepčali z zajtrkom. Poslednji dan smo razmišljali o preteklem tednu in vseh osebah, ki smo jih spoznali skozi celoten tabor. Vsak je povedal sebi ljube spomine in mnenje kaj bi lahko izboljšali naslednje leto. Nato je sledila športna dejavnost, kot se spodobi pa smo se udejstvovali tudi na literarnem področju in skupaj sestavili pesem Sneguljčica in 7 skavtov, ki nas je nasmejala in spravila v dobro voljo. Še zadnjič smo zapeli pesem “Hočem te blatno”in pomalicali ter se odpravili na pot proti železniški postaji. Zaradi nesreče je imel vlak veliko zamude, zato smo imeli še nekaj časa za druženje. Vožnja je bila udobna in prijetna,saj smo se peljali s popolnoma novim vlakom. V Ljubljani smo še uradno zaključili in se poslovili do naslednjega skavtskega leta.