Vse skupaj se je začelo s preverjanjem opreme in čakanjem na vse izvidnike in vodnice, ki so se nam kasneje pridružili. To je bilo dobro tudi zato, ker se z ostalimi člani iz naših vodov nismo videli cele počitnice in smo z njimi morali deliti veliko zgodb o naših doživetjih.
Dogajanje je kmalu postalo zanimivo, saj se je jesenovanje tudi uradno pričelo - z zborom. Po razdoru zbora smo se igrali dve zabavni igri. Pri tem smo se ogreli in se tudi dobro nasmejali. Ta kratek uvod je rahlo sprostil vzdušje, kar je bilo koristno, saj smo kmalu začeli s potjo.
Pred tem je vsak izmed udeležencev dobil tri rdeče žetone. Z njimi smo se igrali nekakšno spoznavalno igro. Pravila igre so bila sledeča. Ti moraš svojemu sogovorcu (in on tebi) postaviti neko trditev o sebi. On mora ugotoviti ali je pravilna ali napačna. V primeru, da je trditev pravilna in on to ugotovi, mu moraš izročiti en žeton. Če je njegova ugotovitev napačna ti mora on izročiti enega od svojih žetonov. Med potjo smo pogosto menjavali sogovorce in na tak način izvedeli kaj več o ostalih članih. Zabavno je bilo, saj smo lahko igrali tudi proti voditeljem. Kar kmalu nas je veliko izgubilo žetone in smo iz igre izpadli, za glavno nagrado – žitno plošico pa so se smeli potegovati le še najboljši.
Pot do lovske koče, kamor smo bili namenjeni, nas je kar pošteno utrudila, zato smo bili vsi veseli, ko smo prispeli do razglednega stolpa, pod katerim smo se ustavili. Tisti, ki smo imeli še veliko energije smo se nanj tudi povzpeli in na poti našteli kar 106 stopnic. Tudi razgled, ki nas je pričakal na vrhu je bil čudovit.
Po krajšem počitku smo pot nadaljevali navzdol. Kmalu smo se ponovno ustavili, a tokrat z razlogom, ker je bil že skrajni čas za kosilo. Vsak vod je imel s seboj kilogram makaronov (in malo omake), vodo za kuhanje in gašenje ter seveda tudi lonec. Morali smo pripraviti tla za kurjenje ognja in si sami nabrati dračje in vse ostale veje. Tudi v tem je bilo organizirano manjše tekmovanje. Nagrada – sladica, je bila namenjena vodu, ki je prvi zakuril ogenj, ki je moral voditeljem seči do kolen. Slastno sladico – frutabele je prejel vod Kun.
Po kosilu smo nadaljevali pot do lovske koče. Tam smo imeli predstavitev funkcij v vodu, skavtskih in interesnih veščin, organiziran pa je bil tudi kviz, na katerem je zmagal moder vod buldogov, ki se na to dobro spozna. Predstavitvi so sledile nadvse zabavne in pestre igre, ki so jih vodili voditelji.
Po večerji je predvsem med novinci zavladala napetost, saj je sledil slovesni kvadrat, v okviru katerega smo bili vsi zopet seznanjeni s pravili čete in priča težko pričakovanemu sprejemu novincev. Vodniki so tudi letos pripravili menda zelo okusno slastno papico.
Vsem je bil všeč naš veseli večer, namenjen tudi praznovanju, kjer smo veliko peli in imeli tudi torto. Dobro je bilo, da so pri petju na vrsto prišle tudi mnoge naše glasbene želje.
Naslednje jutro smo imeli po jutranjem zboru tudi telovadbo v bližini koče. Zadnji, ki je pritekel nazaj je moral pomiti lonec, namenjen slastni papici. Iz tega razloga smo vsi hitro pritekli nazaj.
Po tem zabavnem začetku dneva smo se oblekli v bolj slovesna oblačila – modre kavbojke in kroj ter peš odšli do Zaplane, kjer smo se udeležili svete maše. Zelo mi je bilo všeč, da je pel otroški zbor in tudi pridiga je bila dokaj poučna.
Po maši smo si moči za pot nazaj proti lovski koči pridobili z malico in čajem. Pot je minila ob prepevanju in sproščenem pogovoru, zato ob prihodu do koče sploh nismo verjeli, da smo že prišli.
Po vrnitvi nazaj smo se razdelili po vodih. Vsak vod je moral iz makaronov in čokoladnih bananic postaviti kar se da visok stolp, zatem pa še čim daljši most iz papirja, ki stoji na štirih nogah. Most je bilo kar težko sestaviti saj se nismo smeli pogovarjati. Najbolj uspešne smo bile Kune in Buldogi, nagrajeni pa smo bili z gobovo juho pri kosilu.
Jesenovanje se je zaključilo v nedeljo 3. 11., s prihodom staršev do smučišča na Ulovki. Menim da je bilo jesenovanje zelo dobra izkušnja. Zdi se mi super da smo imeli možnost na razne načine obnoviti svoje znanje – npr. s kuhanjem kosila v gozdu, na ognju, ki smo ga morali sami zakuriti. Upam da bodo tudi ostali skavtski dogodkui letošnjega leta tako zanimivi in zabavni.
Več fotografij z jesenovanja si lahko ogledate na povezavi: